Vsak otrok si zasluži starša, ki sta do njega in drug do drugega spoštljiva in ljubeča. Ob takih starši otrok dobi občutek varnosti in gotovosti, da lahko izraža svoje potrebe in želje, saj bo slišan in upoštevan.
Otroci iz sistema/družine v katerem odraščajo srkajo vse; vedenje, vzdušje, način komunikacije, ton glasu, čustveno dinamiko….Vso to vzdušje, ki ga srkajo se zapisuje v njihov organski spomin. Srkajo vse zelo neselektivno, saj otrok sam še ne zmore presoje in selekcije. Starši imajo tu pomembno vlogo, saj lahko marsikatero občutje ali manj prijetno vzdušje presekajo. Čeprav je včasih težko, saj so tudi starši utrujeni, pod stresom, imajo slab dan in niso vedno nasmejani in srečni, je njihova odgovornost, da se potrudijo prepoznati svoje občutke, jih nasloviti v odraslem odnosu, ter se tako pomiriti in nato biti v odnosu z otrokom. Zdrav partnerski odnos in sposobnost regulacije svojih čutenj, omogoča staršem prepoznavanje čutenj otroka in njegovih potreb. To je tudi predpogoj za dobre starše in zdrav otrokov razvoj.
Otrok ob svojih starših dobiva model partnerskega odnosa, na to vpliva kako se oče vede do mame, kako se mama vede do očeta in kakšen odnos imata oba do otroka. V otrokovem svetu je njegova družina vse kar pozna, zato je to prvo in edino merilo, kakšna naj bi družina bila. Če jo doživlja kot hladno, odsotno, otopelo, če sta starša nespoštljiva med seboj ali je celo prežeta z alkoholom, fizičnim, čustvenim ali psihičnim nasiljem, pomeni, da otrok prehitro dožive zanj pretežke občutke krivde, sramu, gnusa, žalosti, nemoči in je na tak način oropan otroštva. Nefunkcionalna klima v družini, ki je nenaslovljena v otroku pušča globoke sledi in ogromno nemira, ki ga otrok sam ne zmore pomiriti. Ti otroci so pogosto depresivni, tesnobni, nesamozavestni, prestrašeni ali pa svojo stisko izražajo v obliki problematičnega, samopoškodbenega vedenja, mnogokrat se zatečejo tudi v svet omame ali virtualni svet, kjer odcepijo svoja težka čutenja.
Primer: Družina z odsotnim očetom, ki se trudi in dela cele dneve, da bo družina lažje in boljše zaživela, da bo hiša čimprej zgrajena in urejena. Mama prav tako zaposlena morda ima celo večizmensko službo, ali službo izven kraja bivanja, tako rekoč tudi veliko odsotna iz družine. Ko konča služno pride utrujena domov, odleti v kuhinjo pripravljati obrok za družino, med tem pospravi po hiši in se še nekajkrat nezadovoljno odzove na otroka, da »naj se že spravi narediti domačo nalogo, naj že pospravi sobo ipd.«. Če si samo predstavljamo, kako se otrok počuti (osamljeno, neslišano, žalostno..), kakšna prepričanja si ustvari (starša nimata časa zame, nisem jima pomemben..) kakšno stisko doživlja, lahko začutimo, da je zanj to preveč. Sam takšne stiske ne zmore funkcionalno predelati, saj njegovi možgani niso v polnosti razviti in nima modela kako predelati takšno stisko. Da preživi, potlači svojo stisko, se odklopi v virtualnem svetu (računalniške igrice) ali najde drug odklop od čustvenega sveta in sebe. Sprava je otrokov način odmika, za starše olajševalna okoliščina, kasneje v obdobju mladostništva ta stiska postane velik problem, ki se kaže skozi simptomatiko: slabša koncentracija, nezanimanje za socialne stike, odmaknjenost, težave v šoli, nemirnost ali hiperaktivnost, nezmožnost pomiritve psihosomatska obolenja. Otrok si svet in odnose predstavlja kot nevarne in grobe. Ves strah, ki ga je posrkal, je slaba popotnica za njegove kasnejše odnose in družino.
Otrok si ustvari prepričanja: če je to družina, je nočem imeti, moški so nevarni, ženske so posesivne. To so seveda nezavedne dinamike, ki pa kasneje v odraslosti otroku prebujajo vprašanja. »Zakaj mi v odnosu ne uspe?«, »Rad bi šel od doma, pa ne morem?«, »Kaj je narobe z menoj?«
Starši potrudite se, da boste v prvi vrsti zadovoljni sami s seboj, da boste zadovoljni s svojim partnerskim odnosom, kajti zadovoljen starš, je dober starš in dober zgled za otroka. Vašemu otroku predstavljate model na več nivojih: Kakšen je partnerski odnos, kako je biti mama/oče, kako je biti ženska/moški, kako lahko poskrbim zase.
Objavljeno na Govori.se (27.10.2018)