Kaj je tesnoba oziroma anksioznost?
Je vrsta strahu, ki je mnogokrat povezan z občutkom neobvladovanja situacije ali lastnega življenja, v posamezniku prebuja občutek nemoči. Zato jo tudi uvršamo med neprijetne občutke. Gre za telesno in psihično napetost in zaskrbljenost, ki je usmerjena na prihodnost« (Erzar 2007, 75). »Ime je dobila po specifičnem doživljanju osebe, ki občuti, da ji je »tesno«, v prstnem košu, kot da jo nekaj pritiska in težje diha« (Milivojevič 2008, 525). Občutki nelagodja, hudega straha, nemirnosti in ohromelosti so poleg tiščanja v prsih, tenzijskih glavobolov in pospešenega bitja srca zelo normalni v doživljanju tega stanja.
Vsak od nas je kdaj zaskrbljen, ga je strah, se počuti negotovega oziroma je tesnoben. Vendar je to v vsakdanjem življenju in situacijah kot so na primer selitev, menjava službe ali izguba službe, ločitev, bolezen, razhod s partnerjem, smrt bližnjega itd. nekaj povsem normalnega. Ta tesnoba navadno traja določeno obdobje, dokler se ne prilagodimo na situacijo oziroma se privadimo na nove okoliščine in dokler se nam ne povrne občutek kontrole ter moči, da obvladujemo sami sebe in situacijo.
Ko pa tesnoba vztraja tudi, ko ni več zunanjega razloga zanjo in ko postane zelo močna in za nas neobvladljiva, ko ovira naše funkcioniranje, takrat gre najverjetneje za tesnobne motnje. V osnovi je tesnoba znak za to, da imamo naloženih preveč bremen, zato nas tišči v prstnem košu, kot da bi nosili težo tone. Pride lahko tudi do občutka, da nam bodo popokale kosti pod to težko, teh bremen. (mnogokrat so na primer mladostniki tesnobni, ker so nemočni ob doživljanju družinske situacije ali celo pretirano skrbijo za enega od staršev). Tesnoba se tako povečuje saj gre za strah, da ne bodo kos celostni situaciji katere je pred njimi. Prav tako je z odraslimi, tesnoba narašča ko se strah povečuje ob tem, da nečemu ne bomo kos oziroma da nečesa ne bomo obvladovali.
A pozor, tesnoba je mnogokrat naš obrambni mehanizen, kar pomeni, da nas ščiti pred nečim globljim (pred drugimi občutki). Torej je le simptom. Velikokrat se, po raziskavah celo v 55% prekriva z motnjami razpoloženja (depresivne motnje, bipolarna motnja), kar nam kaže na to, da tesnoba ni vzrok ampak posledica drugih težkih čutenj, ki so v ozadju in s katerimi najverjetneje nismo v stiku, tako da nas pred njimi varuje.
Čeprav je tesnoba že sama po sebi zelo kompleksna, saj se kaže na mnogo različnih načinov: različne fobije, panični napadi, oteženo dihanje, obsesivne misli, občutek ohromelosti zato si je težko predstavljati, da je to pravzaprav obramba pred nečim kar je globlje in še bolj ranljivo ter boleče. Pomembno je vedeti, da občutek tesnobe ni povezan z zdravstvenimi težavami, ampak s psihološkimi – najpogosteje so to različne skrbi, strah pred prihodnostjo, nakopičen stres, ne-izražena čustva, ne-predelane izgube, občutek negotovosti, nesprejetosti, zavrženosti, nedovoljdobrosti itd. V psihoterapiji se razkrije ravno to. Skozi proces v psihoterapiji terapevt zelo počasi in sočutno naslavlja ta globoka čutenja, ki se skrivajo za tesnobo. Ko se v procesu to naslovi in ko posameznik zmore pridobiti uvid kaj se skriva za tesnobo, ko dobi moč in počasi začne obvladovati svoje življenje se občutek tesnobe zmanjšuje in tako postane tesnoba obvladljiva.
Skrajna oblika tesnobe je panika (panični napadi). Ko govorimo o paniki govorimo o nenadnem intenzivnem strahu, ki se pogosto pojavi brez zunanjega razloga in brez realne ogroženosti. Napade panike spremljajo občutki groze in tesnobe, ljudje se pogostokrat prestrašijo za lasno življenje, saj nimajo občutka, da ga lahko obvladujejo. Prav tako ni občutka stabilnosti, saj se izgubi zdrav razum in nadzor nad samim seboj (svojim vedenjem) kar povzroča dodatno stisko in tesnobo. Telesni simptomi, ki se pri tem pojavijo so: mrtvičenje, bolečina v prstnem košu, močno razbijanje srca, šumenje v ušesih, vrtoglavica, slabost itd. Pogosto v teh stanjih pride do izogibanja (torej ne hodijo več v trgovino, ali v gledališče ker se jim je tam zgodil napad; ne vozijo več avtomobila, ker imajo občutek ujetosti v primeru zastoja ali v tunelih, itd.) To pa vodi v ohromitev življenja in občutek ujetosti v nekem začaranem krogu.
Kako si lahko pomagamo? Pomagamo si lahko na več načinov. Mnogi najprej skušajo blažiti občutek tesnobe z oblikami samopomoči:
- Gibanje
- Pogovor
- Pisanje dnevnika
- Dihalne vaje
- Čuječnost
- Preusmeritev (zamotiti se z nečim drugim, ko občutek tesnobe narašča)
Vsekakor pa je prav, da si poiščete tudi strokovno pomoč: v prvi vrsti je dobro in prav, da obiščete psihiatra, ki bo ocenil stopnjo vaše tesnobe in vam po potrebi predpisal zdravila. Vendar ne ostanite zgolj pri tem, saj zdravila sama po sebi ne bodo rešila vaše stiske, stabilizirala vas bodo do te mere, da se bo vaša tesnoba toliko zmanjšala, da boste lahko lažje funkcionirali in začeli z delom na sebi. Tako je priporočljiv tudi obisk psihoterapevta. Psihoterapija vam bo pomagala, da se boste dokopali do vzrokov tesnobe, torej do tistih globljih čutenj in bolečine, ki jo nosite in vas je začela dušiti. Proces psihoterapije vam bo pomagal razumeti in čustveno predelati pretekle izkušnje. Skozi proces boste svoje dosedanja vedenja lahko nadomestili z bolj funkcionalnimi in se postopoma osvobodili ter zadihali s polnimi pljuči. Ta proces pa seveda od vas zahteva pripravljenost, čas in tudi malo ranljivosti.
