Ljudje potrebujemo odnose, da se razvijamo in izpopolnjujemo. A vsi odnosi niso vedno varni, prijetni in dobri za nas. Čeprav hrepenimo po tem, da bi pripadali, da bi spoznali partnerja s katerim bi lahko delili svoje življenje, se pogosto dogaja, da v odnosu prihaja do razhodov. In končati odnos v katerem nismo zadovoljni pomeni imeti pogum. Včasih nekateri odnosi niso zavedno in s tem ni nič narobe. Tudi kadar se posameznika trudita, lahko prideta do spoznanja, da nista za skupaj. Tako o razhodu govorimo kot o dejstvu. In v tem smislu razhod ne pomeni, da je z drugim ali z menoj nekaj narobe, pomeni le, da skupaj ne delujemo optimalno in se ne izpopolnjujemo, kot bi se lahko sami ali v zvezi z drugim človekom.
Kako speljati razhod v miru?
Razhod pogosto postane polje vojne. Prihaja do obtoževanj in prepirov, vrstijo se očitki in negativna čustva. V odnosih kjer so prisotni otroci, le-ti velikokrat postanejo mehanizem preigravanja in manipulacije starševskih vsebin. Vendar to ni edina možna pot. Razhod je lahko tudi miren postopek, kjer se posameznika kot dva odrasla človeka pogovorita kako in kaj. Zahteva pa delo na sebi, predelavo težkih čutenj pri vsakemu posamezniku in je kot odvisno od vsakega posameznika posebej. Dejstvo je da se razhod ne zgodi sam od sebe in zato ima posameznik nanj velik vpliv. Torej na to kako bo razhod potekal lahko vpliva vsak posameznik.
Potek je odvisen od nas samih, kar pomeni, da moramo izhajati iz sebe in ne gledati na partnerja in valiti krivde nanj (če bi se dalo z njim/njo normalno pogovoriti bi bilo vse vredu). Izhajati iz sebe pomeni začutiti in v sebi prepoznati kaj si želimo, kaj nam ni všeč in to jasno povedati. Pomeni biti iskren do sebe, se zavedati lastnih čutenj, biti iskren do drugega, imeti pogum da o tem spregovorimo ter odločnost.
Mnogokrat v procesu terapije slišim »ja ampak zaradi otroka moram narediti tako«, »zaradi otroka ostajam«. To so slabi izgovori. Kajti otrok bo ločitev sčasoma sprejel, torej zanj to dolgoročno ne bo neka težka travma. Razveza je lahko novo polje soočanj s seboj in priložnost, da na novo vzpostavite stik z otrokom.
Bistveno je tudi zavedanje, da se težave otrok razvezanih staršev, pojavljajo tudi v družinah, kjer so vsi skupaj, a mnogokrat na njih ne dajemo takšne pozornosti in se vanje ne vtikamo. Tako imamo primere kako so mnoge matere cele dneve same doma z otroki, ko možje cele dneve delajo ali pa imajo svoje hobije. In koliko najstnic je, ki se ne morajo povezati s svojo materjo, ker je le ta izčrpana in koliko otrok je v teh družinah, ki so opaženi le ob dobrem rezultatu ali dobri šolski oceni, nihče pa se zares ne zanima zanje in jih ne vpraša kako se počutijo.
Vse bolj nam je poznano, da na otroka vpliva dinamika v kateri odrašča. Tako slab partnerski odnos zelo močno z nezavednimi vsebinami vpliva na otroka in tako lahko z vztrajanjem v takšnem odnosu naredimo otroku ogromno škode, ki se je morda niti ne zavedamo. Zato je ravno zaradi otroka če že ne zaradi vas samih pomembno, da ste iskreni do sebe.
Otrok bo razhod prenesel in ga sprejel do točno takšne mere kot ga boste lahko sprejeli in predelali vi sami. Če boste vi negativno naravnani, bo to čutil tudi otrok in bo to odigraval. Ne govorim, da je to lahko in da ni boleče, seveda je, saj se tako za vas kot za otroka spremeni celotni sistem. In ravno zato je pomembno jasno komunicirati in se dogovoriti o vseh stvareh. Otrok namreč mora in potrebuje vedeti kaj se dogaja, kaj to pomeni zanj in tudi če je prišlo do razhoda ima še vedno oba starša, saj drug drugega ne morata nadomestiti in vsakršno odtegovanje stikov je na škodo otroka. Starša se morata zavedati, da je za dober odnos z otrokom odgovoren vsak sam.
Vsem ki ste v življenju na tej težki točki, želim veliko notranje moči za premagovanje lastnih čutenj, ki se ob tem prebujajo in ogromno odločnosti za nadaljnje korake.
