Prehranjevanje je pogosto kompleksna izkušnja. Čeprav bi naj bilo prehranjevanje le tešenje lakote je le to še prevečkrat tešenje stisk in čustvenega neravnovesja. Odnos do hrane pa izhaja iz družine, ta je lahko pozitiven ali negativen. Starši namreč na otroke ne prenašajo le genskega zapisa, ki naj bi jih določil za debele ali suhe ampak in predvsem tudi odnosa do hrane. S posredovanim odnosom do hrane starši prispevajo k težavam in motnjam prehranjevanja otroka v njegovem odraščanju ali tudi kasneje v odraslosti. Družinska kosila so tako zelo lep poligon, kjer je možno videti ali se hrana uporablja »za pomiritev«, da se izognejo boju? Ali se s hrano kaznuje ali nagrajuje? So kosila polje prepirov? Ali je kosilo nekaj prijetnega? Na otroke tako vpliva vedenje staršev kot tudi njihove besede ter vzdušje v katerem se otrok razvija.
Po nekaterih raziskavah je jasno, da družinski prepiri in nesoglasja v družini vplivajo na otrokovo pogostejše poseganje po hrani, kar je zelo normalno, saj se mora otrok nekako pomiriti. In dejstvo je, da se sam drugače še ni sposoben (sploh kadar govorimo o predšolskih otrocih). S hrano se namreč potolažijo, pomirijo, sprostijo napetost in potešijo razočaranje ali celo jezo. Na tak način skušajo zapolniti notranjo praznino, ki jo čutijo v sebi. In če to počnejo v otroštvu tako oblikujejo vzorec tudi za kasneje »ko ti je težko, se potolaži s koščkom tortice« in na dolgi rok so težave tukaj.
Starši so ključni že v obdobje takoj po rojstvu, kjer je pomembna naloga staršev (mame), da prepozna otrokov jok, ko je lačen; ko je zaspan; ko potrebuje njen varen objem itd. V tem obdobju je pomembna odločitev staršev tudi ali bo mati otroka dojila ali ga bo hranila s stekleničko. Kasneje med dvanajstim in štirinajstim mesecem pa je pomembno tudi koliko različne hrane starši ponudijo otroku. To je tudi prvo obdobje, kjer se starši začnejo kregati z otroki zaradi tega kako jejo in kaj poje oziroma česa ne je. Ključno tukaj je, da se starši zavedajo, da je prehranjevanje proces in zahteva tako kot prvi korak nekaj potrpljenja ter vztrajnost, saj nekateri otroci potrebujejo več časa ob spremembi.
Tako kot je to prvo obdobje pomembno, so nato pomembna tudi ostala obdobja v življenju. Vedno bolj pa postaja pomembno tudi kakšna čustva se prebujajo ob prehranjevanju. Ali jemo zaradi lakote ali zaradi stiske? Se odrekamo hrani zaredi tega, ker bi vsaj nekje v življenju radi imeli kontrolo, saj je čustvena napetost v kateri so se znašli premočna in jim jemlje tek? Uf ja, hrana je zelo velik regulator čustvenega stanja človeka.
Ključna preventiva je: starš, ki zmore čustveno podpreti mladostnika in mu stati ob strani. Iz terapevtske prakse vem, da mladostniki s težavami v prehranjevanju s tem izražajo globoko notranjo stisko, kadar govorimo o anoreksiji, je zadaj veliko praznine, pogrešanja, spregledanosti. Preko hrane in kontrole nad vnosom hrane tako vsaj nekje ti posamezniki dobijo občutek, da stvari obvladujejo, kajti mnogokrat so stvari v domačem okolju čustveno preveč napete in naporne in za otroka/mladostnika neobvladljive. Kadar pa govorimo o prenajedanju je zadaj veliko praznine, nerazumevanja in mnogokrat tudi težke travmatične izkušnje.
Kako iz začaranega kroga ujetosti v motnjo prehranjevanja? Skušajte poiskati pomoč zdravstvenega osebja, psihiatra in sočasno tudi psihoterapevtsko pomoč, kjer boste lahko razrešili vzroke zaradi katerih se odrekate hrani ali zaradi katerih je hrana vaša najboljša prijateljica in tolažnica. Vsekakor pa je potrebno imeti veliko moči in verjamem, da jo ravno vi imate, kajti do sedaj ste bili zelo močni, da ste preživeli to kar se vam je dogajalo. Dovolite si, da se razbremenite.
