Morda ne razvrednotiš uspeha. Morda razvrednotiš sebe.

"Saj ni nič posebnega." To je stavek, ki ga v terapevtskem procesu slišim zelo pogosto.

Ženska mi pripoveduje, kako je prvič postavila mejo.
Kako ni več prevzela odgovornosti za težave drugih.
Kako se je zmogla postaviti zase.
Kako je prekinila odnos, ki jo je leta izčrpaval.
Kako ji uspeva prepoznati zunanje "triggerje" in kako si ne dovoli več, da pade v stari vzorec odzivanja.
Kako si je prvič po dolgih letih vzela čas zase brez občutka krivde.
Kako prepoznava svojo utrujenost, ti dovoli počitek brez občutka krivde.

Ko jo vprašam, kako se ob tem počuti, pogosto sledi odgovor: "Nič posebnega se mi to ne zdi, sej to mi ne uspe vedno."

In prav v tem trenutku se skriva nekaj zelo pomembnega. Ne gre za to, da ne bi videla svojega uspeha. Pogosto ga ne zmore, "ne sme" zares začutiti.

Kdaj smo se naučili, da naši uspehi niso pomembni?

V relacijsko družinski psihoterapiji vemo, da podobe o sebi ne ustvarjamo sami. Ustvarjajo se v odnosih. Predvsem v odnosih z najpomembnejšimi osebami našega otroštva. Otrok se ne sprašuje, kdo je. To mu na nek način povedo odnosi. Skozi odnose dobiva vpogled vase.

Zato se če je bil pogosto pohvaljen samo za dosežke, se nauči: "Vreden sem, ko nekaj naredim dobro."

Če je bil opažen predvsem takrat, ko je ustregel drugim, se nauči: "Pomemben sem, ko poskrbim za druge."

Če so bila njegova čustva preslišana ali zmanjšana, se nauči: "Moji občutki niso pomembni."

Če je moral biti močan, priden, prilagodljiv ali odgovoren, da je ohranjal mir v družini, se nauči: "Moje potrebe niso na prvem mestu."

Kasneje v življenju ta otrok odraste. Toda notranji občutek ostane.

In zato tudi uspehov ne doživlja skozi vprašanje: "Kaj sem naredil?" Temveč skozi vprašanje: "Ali sem zdaj končno dovolj?"

Ker odgovor na to vprašanje nikoli ni zares pritrdilen, noben uspeh ne zadostuje. In zato tudi občutek zadovoljstva zelo hitro mine.

Velikokrat vidim, kako se ljudje ženejo, da bodo nekoč prišli do točke, ko bodo končno zadovoljni s sabo, kjer bodo dosegli tisto zunanjo mejo, h kateri strmijo.... Med tem pa spregledajo kako so v tem trenutku, kaj so že dosegli.

Ampak neglede na to kaj ti ljudje dosežejo, ne dosežejo notranjega zadovoljstva in pomirjenosti vse dokler v sebi nosijo staro prepričanje, "nisem dovolj" Dokler ne bodo predelali tega, potem noben zunanji dosežek ne more trajno pomiriti in ni dovolj, kajti ko nekaj dosežeš, se lestvica pričakovanj spet prestavi in ponovno nisi "dovolj".

Kaj je še tisto kar pogosto opažam, da ti ljudje v sebi nosijo močan glas notranjega kritika, ki pogostijo pravi:

"Lahko bi naredila več."
"To ni bilo tako težko."
"Druge zmorejo še več."
"To še ni dovolj."

Zelo velikokrat iščemo potrditev svoje vrednosti zunaj sebe.

Pri partnerju. Pri otrocih. Pri starših. Pri delu. Pri dosežkih. Ampak kot sem napisala v enem izmed citatov v moji knjigi Izstopi iz izgorelosti in zaživi sebe: "Zunanje lovorike in titule ti lahko dajo sijaj toda pravi notranji mir in občutek lastne vrednosti prihaja iz globine tvoje duše, ne iz tvojih dosežkov"

In ja, dokler svojo vrednost dokazujemo, je nikoli ne moremo zares začutiti. Ker dokazovanje nima konca. Vedno obstaja še nekaj več.

Perfekcionizem ni samozavest

Veliko žensk, ki pridejo na terapijo zaradi izgorelosti, tesnobe ali občutka praznine, navzven deluje zelo samozavestno.

Vse imajo pod nadzorom. Skrbijo za družino. Uspešne so pri delu. Vedno pomagajo drugim. Toda pod površjem pogosto najdemo globoko utrujenost. In to ni utrujenost od dela. To je utrujenost od dokazovanja. Od nenehnega notranjega občutka, da si morajo zaslužiti svojo vrednost. Da morajo biti pridne. Koristne. Uspešne. Močne.

In prav zato svojih uspehov ne zmorejo zares sprejeti. Če bi jih sprejele, bi morale sprejeti tudi možnost, da so dovolj.

To pa je za človeka, ki je vse življenje gradil svojo identiteto na dokazovanju, lahko zelo strašljivo.

Morda ne razvrednotiš uspeha. Morda razvrednotiš sebe.

Ko naslednjič izrečeš: "Saj ni nič posebnega," se za trenutek ustavi.

Vprašaj se:

Komu to govorim? Res govorim o dosežku? Ali morda ponovno govorim o sebi?

Morda ne zmanjšuješ tega, kar si naredila. Morda zmanjšuješ svojo vrednost. Morda še vedno nosiš staro zgodbo, da tvoji občutki niso pomembni. Da tvoj trud ni pomemben (ker ni opažen). Da si pomembna šele takrat, ko narediš še nekaj več.

Pot okrevanja ni v tem, da narediš več - to je ena največjih zmot ljudi, ki izgorevajo.

V resnici pa je pot pogosto ravno obratna.

Naučiti se ustaviti.
Naučiti se ustaviti.

Naučiti se opaziti.

Naučiti se začutiti.

In si dovoliti videti resnico.

Da si že prehodila dolgo pot.

Da si se veliko naučila.

Da si marsikaj preživela.

Da si naredila več, kot si sama sebi priznaš.

In da tvoje vrednosti ne določa to, koliko narediš. Ampak to, kdo si.

Morda je danes pravi trenutek, da si priznaš nekaj, česar si že dolgo ne dovoliš slišati:

Ni ti treba postati nekdo drug, da bi bila dovolj.

Morda si prvič povabljena v to, da ne iščeš še naslednjega cilja. Ampak da se ustaviš in pogledaš, kako daleč si že prišla. In da si za to pot nameniš nekaj, kar tako velikodušno podarjaš drugim.

Priznanje.
Spoštovanje.
In nekaj nežnosti.