Živimo v obdobju, ko nas na trenutke prehiteva življenje samo. Pogosto se sploh ne zavedamo kdaj se je teden obrnil in se ne spominjamo kaj smo počeli včeraj. Vedno pogosteje se dogaja, da se nam že zjutraj ko vstanemo mudi v šolo, po opravkih, v službo. In takšen tempo se nadaljuje skozi celi dan. V službi lovimo roke, odgovarjamo na maile, klice in smo na razpolago nadrejenim, uporabnikom, pacientom ipd. Trudimo se opraviti vse naloge in se dokazati. Mnogokrat delamo za tri, ker si želimo, da bi naš trud in pripravljenost nekdo opazil in nas pohvalil. Prepogosto tega ne doživimo in se ujamemo v zanko, da vedno več delamo zato pa nismo ovrednoteni. In tako komaj čakamo da se bo službeni čas iztekel in bomo odšli domov. Vendar doma ni nič kaj boljša situacija. Popoldan, ko bi si želeli, da bi lahko imeli čas zase zopet hitimo po opravkih, v trgovino, po otroke v šolo in jih vozimo iz ene aktivnosti na drugo, nato pa proti večeru čaka še nešteto hišnih opravil. In tako je dan pri koncu, z mislimi pa smo že v naslednjem dnevu in vseh zadolžitvah, ki nas čakajo. Vam je to poznano? Mislim da je vsakemu malo poznana ta dinamika neprestanega pritiska in stresa.
Stres ni vedno slab, saj je lahko gonilo napredka. Mnogokrat najbolj stresne situacije prebudijo motivacijo, razvoj in napredek. Takšen stres je vredu, a ni vsak stres takšen. Če je stresa preveč in smo mu vsakodnevno izpostavljeni je za nas škodljivo. Zakaj? Zaradi vgrajenega sistema spopadanja z nevarnostjo, ki ga imamo ljudje v sebi. Naš živčni sistem ob zaznani nevarnosti (to je lahko da nas nekdo napade, da se znajdemo v ne izhodnem položaju, da smo podvrženi pritisku šefa ipd.) našim možganom avtomatično sporoči, da so ogroženi. Možgani v istem trenutku s povečanim izločanjem stresnih hormonov telesu sporočijo, da se mora pripraviti na akcijo – boj, beg ali zamrznitev. To so torej avtomatični odzivi telesa na nevarnost in/ali stres. V resnično nevarnih situacijah je tak avtomatični odziv telesa za nas odličen, saj nas zavaruje in povečuje naše možnosti za preživetje.
Ko pa za nas situacije niso življenjsko nevarne, kot na primer v službi, ko nam je pač normalno, da delamo kot roboti, telo avtomatsko ne reagira. Pokaže pa nam, da je preveč preko telesnih signalov. Žal le teh mnogokrat ali ne opazimo ali pa jih ne jemljemo resno. In to je največja škoda, ki si jo delamo. Telo namreč za vsako situacijo, ki jo doživi kot stresno, preplavijo stresni hormoni in to se lahko dogaja večkrat na dan, vsako uro. To pa pomeni, da telo deluje na več obratih kot običajno. Stresni hormoni telo držijo v pripravljenosti za reakcijo. Tako je telo napeto in pripravljeno da bo reagiralo. Sproščanje stresnih hormonov izklopi delovanje telesnih operacij, ki v tistem trenutku niso ključne in upočasni delovanje imunskega sistema, prebave in tudi kurjenja maščob (zato je težko shujšati, če smo vsakodnevno pod stresom), saj varčuje z energijo. Srčni utrip se poveča, žile se zožijo, da se pospeši pretok kisika in drugih snovi po krvi, fokus je specifično usmerjen.
TELO NAM PREKO TELESNIH SENZACIJ SPOROČA KDAJ JE DOVOLJ, A GA NE UPOŠTEVAMO
Izpostavljenosti stresu terjajo svoj davek, tako se lahko pojavijo:
- Glavoboli,
- Nenehna utirjenost
- Težave z odvečno težo
- Nemir in razdražljivost
- Pozabljivost
- Prehladi in viroze (ki nastanejo zaradi oslabljenega imunskega sistema)
- Viroze
- In tudi resnejša obolenja, kot so srčno-žilne bolezni, rakava obolenja in bolezni ščitnice
KAKO OBVLADATI STRES?
Najprej se moramo zavedati, da ljudje stres doživljamo zelo različno. Kar je za nekoga običajna situacija, je lahko za drugega zelo ogrožajoče in nevarno. Kako se spopadamo s stresom pa je odvisno od posameznikovega značaja, vzgoje, kompetenc in občutka zase oziroma stika s seboj (kako resno lahko vzamemo telesne senzacije in zaupamo svojemu telesu).
Prvi korak je stik s seboj, stik z lastnimi telesnimi senzacijami in čustvi. Vsako čustvo nam namreč nekaj sporoča, pomembno je, da ga vzamemo resno in v skladu z njim odreagiramo. Če čustva ali telesne situacije odrinemo in jih ignoriramo smo si naredili škodo, saj smo prezrli svoj lastni kompas. Zameglitev lastnega kompasa nam torej ne bo pomagala. Pomaga pa nam lahko da sebe, svoja čustva in telesne senzacije vzamemo resno in se tako naučimo kaj nam sporočajo.
Drugi korak je, da razumemo kako stres deluje na naše telo.
Tretji korak je poznavanje in zavedanje situacije ter lastnega položaja (da vemo kam se lahko obrnemo po pomoč, da začutimo kaj v določenem trenutku potrebujemo) in osredotočenost na sedanji trenutek (obremenjevanje s tem kaj je bilo in s tem kar še bo nam ne bo pomagalo, pomemben je ta trenutek tukaj in zdaj).
Četrti korak je poznavanje tehnik sproščanja oziroma lastnih strategij spopadanja s stresom (npr.: dihalne vaje, šport, poslušanje glasbe, meditacija, čuječnost ipd.). Tehnike nam v trenutku omogočijo, da preživimo najhujše, vendar se ne smemo ustaviti zgolj pri tem. Poleg strategij preživetja/posameznih tehnik je pomembno, da se vrnemo v odnose in v odnosih spregovorimo o lastnem doživljanju, saj je to edini način kako lahko prepoznamo lastne vzorce in reakcije, s katerimi morda dovoljujemo, da se nam določene stvari v življenju nenehno ponavljamo.
Dovolite si začutiti sami sebe in se ustavite, zadihajte in zaživite polno življenje brez stresa.
