Tudi ti tarnaš, da nimaš časa zase? Se stalno prilagajaš in ugajaš drugim? Potem ti verjamem, da ti zmanjkuje časa in energije zase. In če stalno ugajaš, se prilagajaš drugim potem nisem presenečena, da je tako.
Si samo prijazen do drugih ali jim ugajaš? Kakšna je razlika?
Kadar so tvoja dejanja iz prijaznosti pomeni, da so v skladu s teboj, da je prisotna vzajemnost, torej ob tem ko delaš dobro za druge, dobivaš tudi nekaj zase. Tudi ti se “hraniš”, če se lahko tako izrazim. Predvsem pa so tvoja dejanja v skladu s teboj. Primer nekomu nekaj narediš, brez da pričakuješ, da te bo zaradi tega nekdo imel raje, da ti bo vrnil uslugo ipd., narediš nekaj, pomagaš nekomu zaradi tega ker si tako ti želiš, ker ti tako čutiš in to te napolni, razveseli.
Kadar pa ugajaš, potem so tvoja dejanja prav tako prijazna ampak v nezavednem delu tebe je potreba, da bi te ljudje pohvalili, ti dali vrednost, te ovrednotili in marsikaj narediš stvari katere niso v skladu s teboj, pa se morda tega niti še ne zavedaš. Torej ti jemljejo veliko energijo in na dolgi rok postajaš utrujen, imaš vedno manj časa zase in nekako niso zadovoljen sam s seboj.
Čeprav je biti prijazen zelo pozitivna in dobra stvar, žal na dolgi rok ne moramo reči, da je tako tudi pri osebah, ki stalno ugajajo drugim. Ko nekomu postane normalno, da ugaja. To za to osebo pomeni konstantna pripravljenost da “skoči”, ko drugi nekaj reče, da zanemarja svoje potrebe, svoj čas, ker vedno znova pred sebe postavlja druge. In to je na dolgi rok tveganje za tvoje zdravje (pojavijo se lahko anksiozna stanja, tesnobne motnje, stalna utrujenost, nemir, razdražljivost, tenzijski glavoboli itd, izčrpanost, megla v glavi, pritisk za očmi, izgorelost).
Pa si najprej poglejmo kdo so ljudje, ki ugajajo drugim?
To so ljudje, ki potrebe drugih postavljajo pred svoje. Torej zelo naravno jim je, da poskrbijo za druge, da so vedno prijazni in ustrežljivi. Ti ljudje imajo pogosto težavo, postaviti se zase, zagovarjati sebe, prepoznati svoje potrebe, želje, cilje. To lahko privede posameznika, do škodljivega vzorca požrtvovalnosti in tak posameznik pogosto škoduje sebi zaradi tega, da bi osrečil drugega. Kaj mislim s tem škoduje sebi? Mislim predvsem na to, da se tak posameznik postavlja na “zadnje mesto” v svojem življenju, da si ne vzame časa zase, da ne prepoznava svojih potreb, želja, da veliko svoje energije potroši za druge, posledično mu jo zmanjkuje zase, tako se znajde v začaranem krogu utrujenosti, tesnobe, jeze, razočaranja. Škoduje pa si lahko tudi na način, da za druge daje vse tudi v materialnem smislu, samo da bi jih osrečil, zase pa ne zmore poskrbeti.
Pogosto ti posamezniki nimajo močne samozavesti. Vodi jih “program – nezavedni seveda” »Ko bom naredil vse za druge, me bodo imeli radi, dobil bom potrditev in to je način, da ohranim odnos«.
Kaj bi se ti posamezniki morali vprašati? Vprašati bi se morali od kje mi je ta vzorec poznan, kje sem moral za odnos biti vedno na voljo in dati svoje potrebe na stran, da sem odnos ohranil?
Zakaj se torej na dolgi rok to, da pred sebe vedno in povsod postavljate druge, ne izide dobro zate? Zaradi tega, ker veliko (preveč) energije potrošiš za druge, zase pa ti je ne ostane veliko. Na dolgi rok to pomeni utrujenost, izčrpanost, izguba smisla, nezadovoljstvo, občutek praznine, pojavijo se lahko psihosomatska obolenja in na koncu lahko pride tudi do izgorelost. Ali kot pogosto slišim v praksi: “Vse imam, nič mi ne manjka ampak nimam notranjega miru, ne vem kaj si želim”. Torej kljub vsem uspehom, ekonomski in finančni varnosti, materialnemu obilju, nimajo zadovoljstva. Občutijo nemir, ne izpopolnjenost v sebi, ne vedo kdo so, kaj si želijo. Kljub velikim uspehom, ki jih ti posamezniki lahko dosežejo navzven v svojih karierah (poslovnih, športnih) v sebi čutijo praznino in občutek ne vrednosti. In smo tam, ko pravimo, da denar in titule, ki si jih nabiramo ne morajo prinesti notranjega miru in zadovoljstva. zadovoljstvo pride iz tebe.
Poglejmo si znaki, ki kažejo na to, da ugajaš drugim:
- Težko rečeš ne.
- Počutiš se krivo, kadar rečeš ne.
- Obremenjen si s tem, kaj bodo rekli drugi.
- Strah te je, da če neko prošnjo nekoga zavrneš, da te bo imel za nesramnega, zlobnega, te zaradi tega ne bo imel rad.
- Strinjaš se s stvarmi, ki ti niso všeč, ki jih morda ne želiš, ki niso v skladu s teboj, samo zato, da je mir in da so drugi zadovoljeni, ter seveda zato, da ohraniš odnos.
- Boriš se z občutki nizke samozavesti in lastne vrednosti.
- Želiš si, da bi te imeli radi, zato narediš »vse« za druge, ker si želiš, dobiti njihovo odobravanje/priznanje, vrednost, naklonjenost.
- Svojo potrditev iščeš v zunanjih okoliščinah in pri ljudeh.
- Pogosto govoriš ljudem, da ti je žal in se opravičuješ, tudi kadar nisi ti odgovoren za stvari.
- Imaš malo prostega časa, saj počneš veliko stvari za druge.
- Pretvarjaš se, da se strinjaš z ljudmi, čeprav se ne.
- Si zelo senzitiven in sočuten.
- Nimaš postavljenih prioritet.
- Pogosto opravičuje druge in olepšuješ zadeve.
- Do sebe si strog. Morda imaš celo dvojna pravila ena zase, druga za ostale.
Vse to, da danes tako reagiraš ima izvor nekje drugje, nekoč nekdaj, si se nekoč moral naučiti tega, da si “preživel”. Torej zelo verjetno je, da si se tega naučil v preteklih primarnih odnosnih. Veliko stvari je za temi vedenji in da bi lahko prenehal s temi vedenji in bi jih spremenil, je potrebno razumeti vzroke, temeljne dejavnike, ki so oblikovali tvoje tovrstno vedenje in prepričanja, ki so za tem.
Dejavnikov je lahko več. Poglejmo nekaj najpogostejših:
- Slaba samopodoba in samospoštovanje
- Pomanjkanje samozavesti
- Občutek lastne ne-vrednosti
- Boleče pretekle izkušnje, travme
- Vzorec iz primarnih odnosov
Iz tega se razvije močna potreba pomagati drugim, biti na voljo, saj je to nekaj kar je zelo poznano (pretekle primarne izkušnje). Vendar je takšna motivacija za pomoč drugim lahko oblika altruizma. To je na dolgi rok škodljivo za duševno zdravje osebe, ki se je pripravljena žrtvovati za druge (s svojim časom, energijo, sočutnostjo, denarjem, itd).
Še enkrat bi rada poudarila, da je v odnosih in do neke zdrave meje, biti zaskrbljen za druge, biti ustrežljiv, prijazen, pripravljen pomagati, popolnoma človeško in nujno za ohranjanje zdravih medosebnih odnosov. Problem nastane, ko s temi vedenjem posameznik išče potrditev zase in ko s temi vedenjem zanemari svoje potrebe in ko je to edini način, da občuti lastno vrednost.
Če večino svojega časa posvetiš drugim, da bi jih osrečil, pridobil njihovo odobravanje, potrditev, potem tvegaš lastno izčrpanost, izgubo lastnega zdravja in sebe. Enostavno povedano tvegaš to, da ne živiš sebe in svojega življenja, ampak si voden od vseh okoli sebe.
To pa še ni vse.
Pogosto lahko v sebi čutiš veliko jeze in razočaranja (katerega seveda ne boš zlahka pokazal, saj »igraš« vlogo prijazne osebe, ki ugaja ali pa celo si naučen, da moraš vse zdržati in se ne smeš jeziti). Da pojasnim. Čeprav verjamem, da uživaš v pomoči drugim, lahko v sebi nosiš jezo ali razočaranje, ko ugotoviš koliko stvari počneš, ki niso v skladu s teboj, ki ti niso všeč, ki te ne podpirajo in/ali jih počneš, če tudi to ni tvoja naloga oziroma odgovornost. Če si “padel” v cikel osrečevanja drugih, čeprav si v sebi na njih jezen (ker drugi ne poskrbi zate, ker te ne spoštuje, ker te ponižuje, ti ne izrazi hvaležnosti, se ne odzove, ko ga ti potrebuješ, itd.) izgubljaš ogromno svoje energije in tvegaš lastno zdravje. Dejansko prosjačiš za ljubezen, sprejetost.
Ob tem lahko pride do smiljenja samemu sebi in tako lahko pride do razmišljanja »Vse sem naredil zanje; vedno sem zadnji odhajal iz službe; vedno sem bil pripravljen prevzeti dodatne druge naloge; vedno sem bil pripravljen pomagati drugim, na koncu pa napredujejo drugi jaz pa ne, to je krivično, nepošteno.«
Ali prepoznaš to notranjo čustveno dinamiko? Prepoznaš koliko jeze je zadaj in kako se prelagaš odgovornost? Prepoznaš, da je je za to dinamiko ne sprejemanje sebe in da si ti ne daš prave vrednosti in se ne ceniš, ne spoštuješ in da se ti nimaš rad dovolj. Ko se razdaš vsepovsod naokrog in za vsakogar, dejansko ne spoštuješ sebe, svojih potreb, svojega časa in svoje energije. Ali čutiš tako?
Ključno: Dokler kot ne boš sprejel samega sebe, se ovrednotil, se ne postavil na prvo mesto v svojem življenju, dokler ne boš postavil mej v medosebnih odnosih do takrat boš ugajali in živeli življenje kot ti ga narekujejo drugi. Ob tem pa boš brez energije, utrujen, tesnoben, napet, zadirčen, s stalnimi glavoboli itd.
Če si se prepoznal v teh vrsticah naj ti povem, da če sam ne boš ustavili tega začaranega kroga in začeli spreminjati svoja vedenja, če sam ne boš poskrbel zase, nihče drug ne bo in slej ali prej te bo ustavilo telo. Ustavilo te bo z boleznijo, izgorelostjo. Torej s temi vedenji tvegaš lastno zdravje. Vprašaj se ali je vredno? Ali bi bilo morda bolje svoj fokus usmeriti drugam, najti drugo pot, najti pomoč, najti način kjer boš prepoznal, ovrednotil sebe in hkrati bil še vedno prijazen, sočuten vendar z mejami in določenimi pravili. Garantiram ti, da je to formula uspeha, da prideš ven iz tega začaranega kroga.
Absolutno drži, da je pomoč drugim, kot sem prej omenila za zdrave medosebne odnose potrebna in je naravna. prav je, da si pomagamo. In pomoč drugim je res dobra, ima številne koristne učinke na duševno zdravje. Ampak saj veš, da tudi če se predoziraš z dobrimi stvarmi, lahko pride do kontra učinka. Vsi vemo, da je pitje vode zdravo in priporočljivo, vendar če se z vodo predoziramo prinaša negativne posledice in lahko ogrozi naše zdravje. Popolnoma enako je s stalno pripravljenostjo, ugajanjem in pomočjo drugim. Če si stalno na voljo za druge, nisi na voljo sebi. In posledično se ti lahko zgodi, da na koncu popolnoma izgubiš kompas zase – kar pomeni, da se ne poznaš, ne veš kdo si, kaj si želiš, kaj potrebuješ, kaj te razveseljuje, kaj te napolnjuje, saj si zaradi preference poskrbeti za druge in ugoditi njim izgubil stik s seboj.
In evo, tako si kot jaz rada rečem skozi leta takšnega vedenja, ugajanja, prosjačenja za ljubezen “prigaraš” izgorelost. Ne, ne bom ti čestitala za to. Rekla ti bom le, da obrni fokus in poskrbi zase, ker si vreden tega. Poskrbi za svoja pričakovanja, svoje potrebe, spoznaj in začuti sebe.
Nekaj korakov, ki ti lahko pomagajo, da prenehaš ugajati ljudem in se začneš postavljati zase:
- Prepoznaj svoje potrebe in želje.
- Prepoznaj kaj ti je všeč, kaj toleriraš in česa ne.
- Definiraj svoje meje in jih jasno in natančno ubesedi v odnosih (razmišljaj o tem kaj si pripravljen sprejeti in kaj ne; torej če nekdo zahteva preveč, mu to povej).
- Razporedi si svoj čas (čas za delo, čas za druge, čas zame) – nauči se organizirati svoj čas tako, da bo nekaj časa v dnevu tudi zate, če tudi na začetku ne boš vedel kaj početi, vztrajaj, raziskuj kaj ti je všeč, ob kateri aktivnosti se sprostiš, napolniš z energijo.
- Začni z majhnimi koraki, ne vse na enkrat ker bo preveč – zakaj je to pomembo, ker gre tudi za spremembo tvojega vedenjskega in tudi čustvenega vzorca in te spremembe so težke in so procesne. Torej potrebujejo čas in trening (ker je to povezano z delovanjem možganov). Zavedaj se, da spreminjaš navado in to ne bo šlo iz danes na jutri, vsaj 90 dni bo treba zdržati in trenirati, potem postane malo lažje.
- Začni si postavljati cilje zase – Dnevno se lahko vprašaš: “Katere so moje prednostne naloge danes?”
- Če prepoznaš, da ti nekaj jemlje preveč energije, ukrepaj (poiščite pomoč, odpravite težave).
- Ko te nekdo nekaj prosim, mu odgovori, da si boš vzel malo časa za razmislek in šele nato odreagiraj. Pri tem se ne boj pridobiti dodatnih informacij, v kolikor jih potrebuješ, da se boš lažje odločil (npr: koliko časa bo trajalo, kaj se pričakuje od mene, kakšna bo moja naloga, kdo bo še zraven itd.)
- Pozitivno komuniciraj s seboj
- Ko boš rekel NE, skušajte to narediti odločno in brez opravičevanja zakaj ne moraš in da bi sicer z veseljem… Opomnite se da je »Ne«, včasih popolnoma dovolj.
- Začni to vaditi v situacijah, odnosih kjer čutiš največ varnosti in kjer je najmanj tveganja zase, a ti je še vedno v izziv.
- Prosi za pomoč, ko čutiš da jo potrebuješ.
- Pomagaj drugim, ko lahko in ko ti čutiš, da to želiš. Prepoznaj svoje motive in namere.
Če težko reči ne direktno v osebnih odnosih, poskušaj na začetku reči “ne” besedilnim prošnjam in zahtevam, nato pa počasi, ko boš že imel malo več izkušenj začni “ne” govoriti tudi osebno. Predlagam ti, da “reči ne” vadiš v različnih okoljih in situacijah (v trgovini, v restavraciji, v slaščičarni, v odnosu s partnerjem, s starši, s prijatelji, v službi itd.)
Prepričana sem, da vsakič, ko boš uspel narediti majhen korak stran od tega, da bi ugodil drugim. Ko boš zmogli reči ne, ko boš tako čutili, boš pridobil na samozavesti. Ob ponavljanju boš pridobival samozavesti, vedno več boš imel tudi energije zase, posledično tudi moči ter motivacije, da boš ponovno prevzel nadzor nad svojim življenjem. In želim ti, da ti to uspe, ker si vreden, da živiš sebe. In svoje življenje, po svojih pravilih.
