Izčrpana od tega, da sem vedno na voljo – kaj lahko naredim?

Zgodba, ki jo delim danes, je zgodba moje stranke – a hkrati zgodba mnogih med nami:

"Vedno sem vse zdržala. Poskrbela za druge, jih poslušala – doma in v službi. Vedno sem vse naredila. A zdaj ne zmorem več. Moje telo me je ustavilo in počutim se popolnoma izčrpano".

Če se v teh besedah prepoznaš, nisi sama.

Biti vedno na voljo drugim – kje pa ostane prostor zame?

Veliko žensk (in tudi moških) pride na terapijo z zelo podobno zgodbo. Leta in leta so dajali sebe drugim – otrokom, partnerju, staršem, sodelavcem, prijateljem, znancem. Vodil jih je naučen vzorec in prepričanje, da je skrb za druge vrlina. In res je – sočutje in skrb za druge sta lepi lastnosti. A ko postaneta edini način odnosa, pride do težave.

Pride trenutek, ko se vprašaš: Kdo sem jaz, ko ne skrbim za druge? Kdo sem, ko ne ugajam?

Ko si nekoč začela skrbeti za druge, je to pomenilo, da si odrezala stik s sabo. Tvoji občutki in tvoje želje niso bili več enako pomembni kot želje drugih. Ko tako dolgo živiš in deluješ, na koncu res ne veš več, kaj si sploh želiš … ker vso pozornost in energijo daješ drugim, da izpolnjuješ njihove potrebe – z enim samim tihim hrepenenjem: da bi pridobila ljubezen, potrditev in sprejetost.

Nekje globoko v tebi je verjetno prepričanje, da boš dovolj šele takrat, ko bodo drugi zadovoljni s tabo. Toda cena tega je pogosto izčrpanost, izgorelost in izguba stika s sabo.

Ko te ustavi telo..

Ker teh svojih mehanizmov pogosto ne prepoznaš – in ker ti verjetno že dolgo več ne služijo – se oglasi telo. Najprej skozi napetosti, nespečnost, utrujenost … kasneje skozi glavobole, tesnobo, panične napade, bolečino v prsnem košu, ponavljajoča se obolenja ali celo popolno izgorelost. Na terapiji se pogosto pokaže, da je to pravzaprav klic telesa po spremembi. Ne gre več. Potrebno je nekaj drugačnega.

In to »nekaj drugega« pomeni, da moram pogledati nase.

Ko vprašam klientko: "Kaj si pa vi želite?" – pogosto nastane tišina. Odgovora ni. Vse življenje se je vrtelo okoli tega, kaj želijo drugi. In prav tukaj se začne pot: dovoliti si, da spoznavam sebe.

Resnična sprememba je mogoča šele, ko si dovolim biti v stiku s svojimi občutki in potrebami. To pomeni, da se vprašam:

• Kaj čutim?

• Kaj potrebujem?

• Kaj je zame v tem trenutku dobro?

• Kaj si želim v tem trenutku?

To so vprašanja, na katera si pogosto ne znamo odgovoriti – ker si jih nikoli nismo postavljali.

Moje izkušnje kažejo, da je največji premik pri klientkah tisti trenutek, ko prvič rečejo: "Danes sem rekla ne – in svet se ni podrl." Ko prvič izberejo počitek namesto še ene naloge. Ko prvič začutijo, da niso odgovorne za razpoloženje drugega. Ko v službi prvič vzamejo bolniško...

To niso majhni koraki – to so prelomnice.

In za konec …

Če se najdeš v tej zgodbi, vedi, da nisi sama. To, da si spoznala, da ne zmoreš več tako kot prej, je velik korak. Je začetek poti k tebi.

In če čutiš, da potrebuješ podporo, se lahko podaš na pot raziskovanja sebe – v terapiji, v podporni skupini ali s knjigami, ki ti pomagajo pogledati vase. Najpomembneje pa je, da si dovoliš prisluhniti sebi.

👉 Si se danes že vprašala, kaj si pravzaprav želiš?