Vam je naslov poznan? So tudi vas vzgajali bodi pridna, ubogljiva, delavna.

Je tudi vam znano kako zmorete narediti vse za druge, celo namesto drugih in vam je to skoraj da samoumevno?

Ali ste že kdaj naredili nekaj kar ni bilo po vaših željah, ampak ste naredili le zaradi tega, da so bili drugi ok?

Je to nekaj kar počnete pogosto ali se vam to dogaja izjemoma?

Skozi življenje se naučimo ugajati okolici. Celo tako daleč gremo, da smo pripravljeni zatreti sebe, svoje potrebe, želje zgolj zato, da bi zadovoljili druge – jim ugodili. Ampak pozorz ugajanjem ne delamo nikomur nobene usluge, še najmanj pa sebi.

Zakaj? Če ljudem okoli sebe dajemo odzive kakršne si želijo in jim povemo kar želijo slišati in ne tega kar v resnici mislimo, potem bodo ti odnosi zelo površinski. Dejansko v teh odnosih trpimo, saj so to odnosi v »megli« – ne veš na kaj boš naletel ko se megle malo dvigne. Takšni odnosi so v svoji globini zelo naporni v njih ne moraš biti ti-ti, vedno znova se pretvarjaš in tako se ne moraš povezati z drugimi – vsaj iskreno ne. Saj če smo iskreni, nisi povezan niti s seboj. Temelj povezanosti z drugimi je odnos do sebe in kakšni bodo ti odnosi če naš odnos s samim seboj ni pristen? Če s seboj nimamo odnosa oziroma si ne zaupamo, kako bomo potem zaupali drugim, kako bomo iskreni do drugih? Zelo težko. Zato so takšni odnosi izčrpajoči, saj od nas zahtevajo, da stalo igramo neko vlogo, ki se od nas pričakuje. To lahko vodi v izgubo smisla, v nezadovoljstvo, depresijo in nenazadnje izgubo samega sebe.

In ko s takšno matriko vstopamo v partnerski odnos ali drugi nam pomemben odnos se prebudi strah. Strah kako nas bodo ljudje videli, kaj bodo videli v nas. Strah nas je kako se bodo ljudje odzvali na to kar bodo videli in največji strah kaj sploh nosim v sebi (kaj je tisto od česa sami bežimo, ali kaj je tisto s čimer sami nismo v stiku, si ne zmoremo priznati?). Tako se pogosto zgodi, da bolj ko se nam nekdo približuje, bolj ga odrivamo – čeprav je za tem boleča želje in hrepenenje po sprejetosti in ljubljenosti oziroma povedano drugače ali bo kdo zdržal z menoj? Tu pa je pomembno, da sami sebe vprašamo ali bom zdržal sam s seboj, kaj so tista področja oziroma izkušnje, kjer težko zdržim s seboj?

Ta strah nas pogosto popolnoma ohromi in ker nas je strah biti kar smo, ker ne vemo kdo smo se primerjamo z drugimi in skušamo biti to kar menimo, da je drugim všeč. Ta dinamika ima svojo vzvode že globoko v otroštvu, ko smo ob starših dobili občutek, da naše potrebe niso pomembne, naša mnenja niso pomembna oziroma upoštevana, ko so drugi vedno vedeli kaj je za nas dobro, ko starši niso imeli časa/si ga niso vzeli za nas (saj so delali) in so nas dali v varstvo k babici in dedku in podobne takšne izkušnje, kjer smo kot otrok hitro lahko dobili občutek, da nismo dovolj pomembni in dovolj dobri.

Kako izstopiti iz tega vrtinca osamljenosti, praznine, bolečine, ugajanja in ne vedenja kdo ste? Prvi korak zdaj, ko ste odrasli je, da sami sebi dovolite spoznati se. V kolikor tega ne boste storili boste vedno znova v dvomih. Če boste vedno znova uresničevali potrebe in želje drugih, je normalno da ne boste prepoznavali svojih. Ključno torej je fokus, ki je zdaj obrnjen navzven – k drugim, obrniti navznoter k sebi in se vprašati: Kdo sem, kaj imam rad, kaj me veseli, kaj si želim, kaj so moje potrebe, kje so moje meje, kaj toleriram? Ključno pa je tudi vprašanje ali so vrednote ki jih imajo drugi, pomembne tudi meni?

Drugi pomemben korak pa je, da s temi novimi uvidi o sebi stopite v odnos in si dovolite pridobiti drugačne izkušnje. Kajti ljudje smo odnosna bitja in v odnosih se tudi spreminjamo. Hkrati pa so odnosu pomembni tudi zato, ker nam je pomembno tudi mnenje drugih, všeč nam je drugim naša izbira všeč, če dobimo na nek način potrditev. A pozor, v odzivih drugih so skita tudi zavist, nevoščljivost in neiskrenost. Zato ne dajte vse pozornosti na vse odzive, prefiltrirajte odnose na tiste, ki jim zaupate in tiste ki jim ne. Dovolite si začutiti kar nosite v sebi in dovolite si, verjeti da so vaši občutki pravilni. Vsekakor je to zahteven proces, morda sami ne boste prišli do vseh odgovorov, lahko pa začnete razmišljati o tem in ob uvidu, da vam samim ne bo uspelo, poiščite odnose, ki vam bodo pomagali prerasti te vzorce in prepričanja. Ti odnosi so lahko odnosi z iskrenimi prijatelji ali pa strokovni odnosi in podpora v terapevtskem prostoru. Zakaj se je s tem vredno ukvarjati? Zato, da ne boste tisto kar drugi hočejo ampak da boste spoznali in prepoznati lastne kvalitete, ter zaživeli lastno polno življenje.