Sedim v čakalnici. V trebuhu čutim eno veliko kepo, v prsih me tišči, z mislimi tavam med različnimi možnostmi. Konec ali nov začetek. Medicinska sestra zakliče moj priimek, odpravim se v ambulanto. Usedem se na mrzel stol. Slišim kako mi razbija srce in moj dih je vse hitrejši. Zdravnik z brezizrazno mimiko pregleda izvide in pravi: »za skupkom vaših znakov in simptomov se skriva diagnoza: rak!« Oči se mi zarosijo, dih se ustavi, roke postanejo ledene, v glavi se odvije film; bolečina – borba – izgubljena bitka – smrt. Pa je res vedno nujno tako?

Vsekakor ne. Dejstvo pa je, da je to bolezen, ki prizadene tako bolnika kot tudi celotno družino. Vsi družinski člani so prizadeti, diagnoza se dotakne vseh. Bolnik je tisti, ki lahko naredi glavne spremembe, izjemno pomembno pa je podporno okolje.

V terapevtski pisarni, rakavim bolnikom najprej prisluhnem, saj je pomembno, da lahko spregovorijo o tem kakšno je bilo njihovo življenje do trenutka diagnoze in kje so sedaj. Pri tem hitro zaznam kakšna je njihova notranja motivacija za naprej. Se bodo borili, kako gledajo na življenje ali so obupali. Najpomembnejše vprašanje za rakavega bolnika je: »Ali si še želi živeti?« Odgovor ni enostaven, je pa pomemben.

Bolezen rak je še vedno žal zelo stigmatizirana, mnogi to diagnozo enačijo z smrtjo. Pritisk je velik. Na prvi pogled upanja ni veliko, saj okolica ni ravno pozitivno naravnana. Če pogledamo kaj pravzaprav je diagnoza rak, hitro ugotovimo, da gre za nenadzorovano deljenje celic. Delitev celic je sicer normalne proces v človeškem organizmu, vendar le toliko, kolikor je to potrebno za fizično obnavljanje starajočih celic. Pri rakavih celicah gre za nekontrolirano deljenje celic, ki se razraščajo v okoliško tkivo in se lahko preko krvnih ali limfnih žil razširijo tudi v organe. To je zdravstven vidik.

Kaj pa če na diagnozo: rak pogledamo iz drugega zornega kota? Potem ugotovimo, da so to globoke rane, dolgoletne zamere (potlačena jeza) in dejstvo, da se rak ne razvije iz danes na jutri, ampak se pogoji za nekontrolirano delitev celic ustvarjajo kar nekaj let prej. Osnova za bolezen rak nastane v trenutku, ko posameznik pozabi gledati nase in ko se v njem začne nabirati jeza ter zamere. Bolj ko posameznik pozablja nase, na svoje želje, sanje, cilje, hrepenenja in bolj ko ostaja tiho in ne razrešuje konfliktov in nesporazumov, več prostora in odprtih poti pušča tej sodobni bolezni.

Rak je torej pomemben pokazatelj, da se morate prebuditi, zaživeti na nov, drugačen način. Poiskati novo perspektivo in si dovoliti vzeti življenje v svoje roke. V življenju namreč ni pomembno kaj bodo na vaše odločitve, vaše želje rekli drugi, pomembno je kaj vi čutite in ali uresničujete s svojimi odločitvami, dejanji svoje želje in cilje.

Čeprav je normalno, da nam ob besedah diagnoza: rak zastane dih, da utrpnemo in smo v šoku. Je to tudi priložnost, da v življenju začnemo delovati drugače. To je priložnost, da razrešimo stare zamere, da postavimo meje v odnosih, da prisluhnemo lastnim čustvom, da začutite kaj je tisto kar vam je resnično pomembno (da stopimo v stik s seboj).

Rak je bolezen sodobnega časa, a ne prizadene vsakogar. Prizadene tiste, ki so običajno tiho, ki v sebi zadržijo vsa čustva, ki ne povedo: ne strinjam se, prizadel si me, jezen sem ipd. Ne bodite tiho, ne nosite vseh čustev samo zase. Spregovorite in se razbremenite. Prevzemite odgovornost zase in svoje življenje.