Mladostništvo je obdobje, ki je naporno za vso družino. Tako ni lahko biti mama ali oče in tudi ne mladostnik. Kako to obdobje najbolj učinkovito prebroditi in kako ohraniti stik z mladostnikom je včasih fenomen.

Predno predstavimo kako ohraniti stik z mladostnikom, je pomembno da se ustavimo pri starših. Kdo so, kaj jih v življenju zanima, kako so se počutili ob svojih starših, kaj so v otroštvu pogrešali, kaj jim je bilo všeč? To so pomembna vprašanja za starše. Pomembno je, da starša poznata sebe in svoj izvor. To je pomembno zato, ker se strahovi, vrednote, dvomi, stališča, način čustvovanja, odzivanja in pogled nase rodi v odnosih. In prvi tak pomemben odnos je odnos v primarni družini, odnos s starši, ki zaznamuje naše doživljanje. V teh primarnih odnosih dobimo matriko za kasnejše odnose. Vendar se razvoj ne konča v tem odnosu, razvijamo in spreminjamo se vse življenje. Veliko priložnosti za osebni razvoj se pojavi ob lastnih otrocih, kajti »pritiskajo« na tiste »tipke«, ki so naše stare rane in nam na ta način dajo priložnost, da se z njimi soočimo, jih predelamo in osebnostno zrastemo.

Torej mladostniki bodo vedno znova kazali, kje lahko še kaj naredimo zase. Na primer, če imamo izkušnjo spregledanosti v otroštvu na način, da od svojih staršev nismo dobili pohvale in občutka pomembnosti nam je ostala brazgotina in predstava o sebi, da nismo dovolj dobri. Pri vzgoji lastnih otrok se bo prebudil strah. Strah ali smo dovolj sposobni biti dober starš, strah ali bomo sposobni slišati in začutiti otroka v njegovih potrebah, strah ali bomo lahko otroku nudili kar potrebuje? In dvomi ali smo lahko dober starš, čeprav sami nismo imeli izkušnje starševske ljubezni.

Zavedati se je potrebno, da so to stare rane, ki jih nosimo v sebi in nismo sami krivi zanje. Takšne rane je potrebno sprejeti in zaceliti. Do te točke »zacelitve osebnostne rane« pa pridemo z iskrenostjo do sebe, iskrenimi in spoštljivimi odnosi z bližnjimi ljudmi ter delom na sebi. Ko uspemo vzpostaviti spoštljiv in iskren odnos do sebe, ko se zavedamo lastnih ran in jih zacelimo lahko začutimo otroka v njegovih potrebah. Mladostnikove potrebe so pogostokrat enake potrebam, ki smo jih imeli mi v času odraščanja in takrat niso bile zadovoljenje. Če smo bili sami za marsikaj prikrajšani, ne pomeni, da tega ne moramo dati lastnim otrokom. Prvo spoznanje pri ohranjanju stika z mladostnikom je ohraniti stik s seboj, poskrbeti zase, da zacelimo stare rane.

Drug pomembni vidik je, da se zavedamo sprememb, ki se dogajajo v mladostniku. V prvi vrsti se mladostnik sooča s fizičnimi spremembami, spremembami telesnega videza, čustvenimi spremembami in hormonskim neravnovesjem. Poleg tega se ključne spremembe dogajajo v možganih. Možgani mladostnika se v tem obdobju integrirajo – to pomeni, da se število osnovnih celic in povezav zmanjšuje hkrati pa se omogoči hitrejši pretok informacij, zato si lahko mladostniki zapomnijo veliko količino informacij. Možgani mladostnika tako začnejo fizično delovati drugače, to pa vpliva na njegovo doživljanje in odzivanje. Zaradi še razvijajočih možganov, mladostnik ne zmore vedno odreagirati v skladu s pričakovanji, ne zmore videti kakšne se lahko posledice določenega vedenja, prav tako sam ne zmore regulirati svojih občutkov. Zaradi razvoja možganov se mladostnik sooča z nepoznanimi telesnimi senzacijami, za katere mora dobiti besede, ki bodo te senzacije prevedle v čustvene in miselne odzive. Tega pa mladostnik sam ne zmore. Pri tem najbolj potrebuje starše, saj se čustvena regulacija oblikuje v odnosu s starši in je ključna za razvoj učinkovite strategije regulacije čutenj za mladostnika.

Kaj je torej tisto, kar mladostnik potrebuje od svojih staršev/skrbnikov in drugih odraslih?

Mladostnik potrebuje jasne meje in pravila, saj mu le ta, dajo občutek varnosti in predvidljivosti. Brez mej mladostniki tavajo in plavajo v kaosu. Kadar ne vedo kje so meje, bodo skušali na vse mogoče načine tudi s tveganimi vedenji, ki pa bodo le klic po stiku, po občutku biti viden in slišan. Potrebuje odrasle, ki se zanimajo zanj in mu zaupajo. Kar pomeni, da so v odnosu z njim pristni, da mladostnik ve, da se lahko zanese na njih. Vzpostavitev zaupanja da mladostniku občutek upanja, da je lahko to kar je. In glavno, da si odrasli vzamejo čas za mladostnika. To pomeni, da takrat lahko odložijo svoje skrbi, svojo službo in so tam ob njem, se zanimajo za mladostnikov svet in njemu pomembne stvari. S tem se gradi tudi spoštovanje in dostojanstvo, ki pa je pomembno za vse odnose.

Največji zgled in zadovoljstvo za mladostnika pa so zadovoljni in izpolnjeni starši. Starša, ki zmoreta poskrbeti zase in za svoje potrebe sta dobra starša. Starša ki sta zadovoljena bosta v osnovi pripravljena slišati mladostnika, lažje ga bosta razumela, lažje bosta zdržala in vztrajala tudi ko bo situacija težja.